Poezija matere Zemlje
Gojenje odnosa do darov in sadov zemlje.
Pogosti sopotniki vsakdanjega hitenja od opravka do opravka, ki nam jih narekuje naša potrošniško usmerjena družba so občutek izčrpanosti, pogosta obdobja nejevoljnosti oziroma brezvoljnosti, odtujenosti od vsega naravnega, strah pred minljivostjo in posledično stres. Za omejitev neljubih posledic nam strokovnjaki pogosto svetujejo čim več gibanja v naravi. Ena od uspešnih oblik aktivnega terapevtskega preživljanja časa v naravi je lahko tudi vrtnarjenje, saj večino časa preživimo zunaj. Prizemljujoč občutek »zemlje med prsti« in neposreden stik osebe z rastlinami in njihovimi naravnimi, neskončno trajajočimi življenjskimi cikli, od rojstva do smrti in ponovnega rojstva, deluje običajno pomirjujoče na misli, dušo, čustva in telo oseb, ki se ukvarjajo z vrtnarjenjem. Dozoreli plodovi rastlin namreč, po eni strani predstavljajo vrhunec življenjske poti rastlin, po drugi strani pa naznanjajo že tudi začetek njihovega propadanja. Zahvaljujoč dozorelim semenom, ki jih veneči plodovi vsebujejo v sebi, umiranje rastline lahko prepoznamo kot del neskončnega življenjskega cikla v katerem sta smrt in “ponovno rojstvo” neločljivo povezana. Takšna spoznanja zmanjšujejo vpliv arhetipsko prirojenega strahu in tesnobe ob zavedanju minljivosti, saj pričevanje neskončnim življenjskim ciklom “ponovnih rojstev”, pomirjujoče vpliva na različne nivoje človeške zavesti.
V okviru dejavnosti »Poezija matere zemlje« smo najeli nekaj vrtičkov na lokaciji Vrtički pri kozolcu, kjer gojimo hranilne in zdravilne rastlin. Sodelujemo tudi pri načrtovanju in pripravi terapevtskih vrtičkov, ki jih s pomočjo naše članice Katje Štucin pripravlja Sabina Čarman .
Skupaj se učimo različnih tehnik vrtnarjenja, ki v veliki meri prispevajo tudi k strategiji življenja brez odpadkov, v okviru dejavnosti pa razvijamo tudi vztrajnost, potrpežljivost, osredotočenost in hvaležnost.
