Pesmi duš
Prepoznavanje življenjskega poslanstva oziroma namena bivanja.
V okviru dejavnosti »Pesmi duš« člani društva raziskujemo različne vidike kompleksnosti in celovitosti človeškega bitja. Večina vzhodnih in zahodnih tradicionalnih učenj človeško bitje obravnava v povezavi s celotnim stvarstvom. Vsem je skupno tudi izhodišče, da človek kot bitje predstavlja veliko več od fizičnega telesa. V antiki in mnogih predhodno razvitih kulturah so dognali, da obsega človeško bitje kar sedem različnih dimenzij oziroma “teles”. Štiri pripadajo minljivemu delu človeka, ki je naša osebnost in so ga stari Grki imenovali “persona”, tri pa višjemu delu, ki se ne spreminja, ki je stalen oziroma nesmrten in so ga Grki imenovali “individua” oziroma je bil kasneje poimenovan duša. V simbolnem jeziku je bil Kvadrat pogosto grafični prikaz za štiri nižje principe, četvernost ali persono, in trikotnik za tri višje principe ali triado. Tudi kasnejša krščanska Evropa je obravnavala človeško bitje kot skupek umrljivega telesa ter nesmrtne duše in duha, v povezavi s terminologijo moderne znanosti pa se v našem kulturnozgodovinskem prostoru najpogosteje pojavijo naslednja poimenovanja. Fizično in energetsko telo običajno imenujemo fizična raven, čustveno in razumsko telo psiha ali »smrtni del duše«, inteligenco, ljubezen in voljo pa skupaj imenujemo duh. Za primer si poglejmo primerjavo starorimske izpeljanke opisa celovitega človeškega bitja oziroma opisov nekaterih drugih »antičnih« kultur, saj zelo nazorno prikazujejo razliko med kompleksnostjo obravnave celovitega človeškega bitja in enostavnostjo obravnave človeškega bitja kot zgolj fizičnega telesa, kakršnega proučuje današnja medicinska znanost.
Viri:
https://akropola.org/clovek-kot-telesno-dusevno-in-duhovno-bitje-i-del/
https://akropola.org/clovek-kot-telesno-dusevno-in-duhovno-bitje-ii-del/
»Ko govoriš o duši in duhu, se že postavljaš na pravo pot, že slutiš v človeku združene tri razsežnosti: telo, dušo in duha. Telo nam je dano, da nam služi in da se prek njegovih danosti in potreb prepoznavamo, medtem ko se duša izraža v razumu, čustvih in svobodni volji. A Bog, kot pravi Knjiga modrosti, ne bi ustvarjal tistega, česar ne bi ljubil (Mdr 11,24). In v človeku ljubi tako njegovo telo kot njegovo dušo. Tretjo razsežnost človeka, njegovega duha, pa Knjiga modrosti opisuje v zapisu stvarjenja, kjer Bog govori: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!« (1 Mz 1,26). V tej vrstici prvič zaslutimo odnos, v katerega Bog postavlja človeka. Božja podoba je simbolično predstavljena v srcu. Srce je kraj, kamor je Bog vdihnil svoje življenje. »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost« (Ezk 36,26) pravi prerok Ezekijel, sveti Pavel pa razloži, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je dan« (Rim 5,5). Morda lahko preprosto rečemo, da je duh najbolj božji kraj v našem življenju; kraj, kjer se Bog z nami osebno srečuje in nam v svojem Duhu daje zmožnost razlikovanja med dobrim in zlom.«
Vir : – https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-33-MladiVal-6
Tako duša kot duh v slovenščini nimata istega pomena kot v hebrejščini. Za zahodnega človeka velja očiten grški dualizem. Slednji govori o človeku, ki naj bi bil sestavljen iz duše in telesa. Po smrti telo pokopljejo, dušo pa sprejme Bog. Človek Svetega pisma ne govori tako, ker tega dualizma ne pozna. Zato se malce sprehodimo po besedah Svetega pisma .
Vir : – http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/kaj-se-zgodi-z-duso-in-duhom-po-smrti/
Persona je vse tisto, kar je pri človeku minljivo. V starem Rimu je beseda “persona” – podobno kot starogrška beseda “prosopon” (πρόσωπον) – pomenila masko, ki si jo igralec nadene na obraz, ko stopi na oder. Podobno si nadene masko tudi duša, ko vstopi v življenje oziroma se “obleče” v telo. V skladu s klasičnimi filozofskimi učenji je persona pri človeku vse tisto, kar se spreminja, kar ni večno. Je umrljiva in jo naš pravi Jaz nosi, vse dokler obstajamo na tem svetu. Pogojena je s časom, z vzgojo, družbo in z družino, v kateri smo se rodili. Persona je tisti del človeka, po katerem se medsebojno razlikujemo, je to, kar je pri vsakem bitju drugačno. In ko umremo, umre tudi naša persona. Persona je sestavljena iz štirih delov, ki sestavljajo celotnega psihosomatskega človeka. Ta štiri telesa so: fizično, energetsko, čustveno in mentalno telo.
Fizično telo je vidno, otipljivo telo. Raziskuje ga današnja znanost, ki ne priznava ničesar drugega razen tega. Običajno se s fizičnim telesom enačimo in če želimo reči: “To sem jaz”, pokažemo s prstom nanj. V tradicionalnih učenjih pa je bilo to telo le eden od nosilcev zavesti. Fizično telo prek svojih petih čutil prinaša informacije o fizični dimenziji v našo zavest. Toda samo po sebi je neprestano izpostavljeno spremembam. Fizično telo ni naše, je le kup materije iz narave, ki ga organizira vitalna sila. Ne more obstajati brez povezave s širšo celoto, z materijo naše Zemlje. Na koncu se vedno postara, zboli in umre. Danes pravimo, da nas ni več, nekoč pa bi rekli, da se je duša po smrti osvobodila bremena fizičnega telesa, njegovih omejitev in bolečine.
Energetsko, vitalno telo je telo, ki oživlja fizično telo, ni pa njegov produkt. Eno so kemijske reakcije in elektromagnetni sunki fizičnega telesa, drugo pa življenjska energija, ki ga oživlja. To je starogrška “pneuma”, indijska “prana” ali kitajska “či”, ki prežema celotno fizično telo. Podobno kot fizično telo je del širše celote, del življenjske energije narave. Po starih učenjih je vsa narava živa in s tem tudi naša Zemlja, saj ni ničesar, kar ne bi bilo prežeto z vitalnostjo. Za naše fizične oči je to telo nevidno oziroma je na meji med vidnim in nevidnim. Podobno kot fizično ima svoje organe in energetske kanale. Tradicionalna medicina dela bolj z energetskim kot s fizičnim telesom. To je bil temelj Hipokratove medicinske šole pa tudi kitajske akupunkture. Indijska medicina temelji na sedmih čakrah, sedmih vrtincih energije in treh glavnih energetskih kanalih. Podobno kot človek imajo fizično telo tudi mineralni svet, skale, zemlja, rastline in živali, energetskega pa poleg nas še rastline in živali. Te namreč nimajo le fizičnega telesa, temveč se skoznje pretaka tudi življenjska energija.
V našem psihičnem ali čustvenem telesu domujejo naša čustva in občutki, kot so zaljubljenost, sovraštvo, veselje, žalost, navdušenje, strah, jeza itn., ki se v sanskrtu imenuje “linga sharira”, v zahodni tradiciji pa pogosto astralno telo. Po tradicionalnih učenjih naša čustva niso posledica kemije naših možganov, temveč pripadajo povsem drugi dimenziji, ki je subtilnejša od fizičnega ali energetskega telesa. Ta nosilec zavesti ima tudi svojo obliko, snov, iz katere je zgrajen, organe, ritme in življenjske cikluse, energijo, ki mu daje življenje. Po tradicionalnih učenjih se ob vsakem našem čustvenem doživetju ustvari konkretna oblika, sestavljena iz “čustvene” snovi, ki je veliko subtilnejša od fizične snovi. Ta oblika se ne izgubi, ko nekaj prenehamo čutiti, temveč ostane del našega čustvenega telesa. Če si dovolimo izbruh jeze, ta čustva ne bodo izginila, temveč bodo še naprej čemela v nas in nas spodbujala k novim čustvenim izbruhom. Slabih čustev nikakor ne moremo uničiti, temveč jih lahko samo transformiramo v bolj plemenita. Vsako naše doživetje je čustveno obarvano in ravno to naše življenje navdaja z lepoto, hkrati pa tudi z njenim nasprotjem. Zato je pomembno, kakšnim čustvom se predajamo oziroma je pomembno naučiti se jih obvladovati. To telo imajo, seveda poleg fizičnega in vitalnega, tudi nekatere živali, predvsem sesalci.
Mentalno telo je telo konkretnega uma ali razuma oziroma naš razum in naše misli. Je nekaj več, kot to, da ima določeno bitje živo telo, ki nekaj čuti, kar človeka ločuje od sveta živali. To telo je vedno bolj ali manj preplavljeno z željami – z željo po materialni blaginji, po moči, po užitkih ali po pozornosti drugih. Zato ga na vzhodu imenujejo “kama manas”, dobesedno “um željá” (“kama” je želja in “manas” je um). Mentalno telo je središče “nižjega jaza”, ker je izvor zavesti, zaradi katere se istovetimo z našo persono oziroma osebnostjo. Razen človeka nima razuma nobeno drugo bitje na Zemlji, živali imajo namreč bolj “mehanski” um. Za miselno telo velja podobno kot za čustveno. To telo ima svoje zakone obstoja, svojo obliko, energijo itn. Vsaka misel nastane tako, da se “miselna snov” izoblikuje v miselno formo, ki je konkretna, tako kot čustvena forma. Ta misel ima svojo moč in svoj naboj, je konkretna, le da na subtilnejši ravni, zato si ne smemo dovoliti slabih, destruktivnih misli, ki so usmerjene bodisi proti drugemu bodisi proti samemu sebi. In tako sta spet pomembna samodisciplina ter obvladovanje svojih misli in čustev. Obrzdati moramo svoje »animalne«, nižje misli in čustva ter spodbujati tiste plemenite. Tisti del človeka, ki izbira in spodbuja plemenite misli, pa izvira iz višje dimenzije človeka, iz njegove individue, ki je središče našega višjega Jaza.
Vir : – http://www.modre-knjige.si/index.php/lekcija-2-energijska-telesa
“Individua” ali “individuum” je latinska beseda in pomeni “to, kar je nedeljivo, to, kar se ne spreminja, kar je neuničljivo”. V skladu s klasičnimi filozofskimi učenji se to po navadi nanaša na naš nesmrtni del, našo nesmrtno dušo. Individua je tisti del človeka, ki se je sposoben zavedati sebe, ki nosi zavest o svojem lastnem obstoju. Telo in psiha sta tako samo nosilca zavesti. Sta kot kočija, v katero so vpreženi konji, individua pa je kot kočijaž. Ko minejo vse nevihte življenja in se telo vrne k svojemu izvoru, ostane samo tisto neumrljivo, naš nesmrtni Jaz. Ko se potopimo globoko vase in premišljujemo o sebi ter o smislu življenja, se dotaknemo svoje individue, svojega pravega jaza. Individua ni podvržena času in njegovim neprestanim spremembam. Na vzhodu pravijo, da je to tisti del nas, ki potuje iz življenja v življenje, iz inkarnacije v inkarnacijo. To pomeni, da smo obstajali še pred tem življenjem, obstajamo zdaj in bomo obstajali tudi še takrat, ko ne bomo več v tem telesu. Pravijo še, da obstajajo tri značilnosti, trije temeljni principi individue. Zato jo v grški filozofiji imenujejo tudi “triada” (gr. trias). V Indiji te tri značilnosti imenujejo: manas, budi in atma.
Manas – čisti um oziroma božanska inteligenca je nosilec samozavedanja in ima sposobnost razločevanja bistvenega od nebistvenega oziroma resničnega od neresničnega. Je tisti del nas, ki na stvari gleda z vseh strani in z vseh perspektiv, da bi se lažje približal resnici, ki zre z odprtimi očmi v prihodnost ter ni obremenjen z vsakdanjimi težavami niti s trenutnimi stanji, ki sanja o vzvišenih idealih, o pravici in resnici med ljudmi, ki sanja novega in boljšega človeka, nov in boljši svet in nam s tem omogoča pravilno izbiro. Povezan je s Platonovim svetom nesebičnih idej ali arhetipov, iz katerega s svojo sposobnostjo imaginacije črpa ideje. Po klasičnem učenju je del velike univerzalne inteligence, ki prežema celoten univerzum in ga je tudi oblikovala in uredila. Medtem ko z razumom pridobivamo intelektualno znanje, z manasom pridobivamo resnično znanje oziroma modrost. Zato Manas ne potrebuje fizičnih dokazov, saj mu zadoščajo globoki notranji dokazi oziroma uvidi.
Budi – ljubezen, intuicija, modrost je po vzhodnih učenjih princip univerzalne ljubezni, notranja moč, ki povezuje stvari in bitja ter jim daje življenje. Omogoča sposobnost neposrednega uvida, neposrednega znanja, ki ne potrebuje ne uma ne razuma kot posrednika. Ko je um presežen, ni več razmerja med subjektom in objektom, temveč neposredno spoznanje brez spekulativne misli. Modreci so govorili, da od tod izvira moč intuitivnega dojemanja stvari, moč dojemanja resnice. Zato je na Vzhodu beseda “budi” enakovredna besedi “modrost”.
Po hindujskem učenju je um ali manas osvetljen z budijem, z univerzalno svetlobo ljubezni. Beseda “budi” izvira iz besede “bud” ali “svetloba”, “razsvetljenje”, na zahodu pa jo nekateri imenujejo »duša«. Univerzalna ljubezen je tudi Platonov Eros, eden od prvih bogov, na katerem temelji celoten Kozmos. Brez Erosa oziroma ljubezni ne bi bilo obstoja, ker je tisti, ki vse prežema in povezuje. Današnjega pojmovanja erosa kot spolne sile in privlačnosti ne smemo mešati s filozofskim Erosom starih Grkov, ki s strastmi nima nič skupnega. Ljubezen ni čustvo. Čustva jo zgolj odražajo. Četudi so lahko ljubezenska čustva zelo močna, so le bledi odraz vzvišene ljubezni. Na slednji bi morali temeljiti vsi naši odnosi – s partnerjem, otroki, starši, prijatelji in z ljudmi nasploh. In ne samo ti odnosi, temveč tudi odnosi do živali, do narave, do Boga. Odnos, ki temelji na čisti ljubezni, se po Platonu imenuje prijateljstvo. Po njegovih besedah je prijateljstvo odnos med dušama in ne med telesoma. Duša nima spola in ne gleda s telesnimi merili. Ljubezen ne zahteva nagrade ne povračila – to zahteva razum. Ljubezen se ne “zgodi”, ampak se z vztrajnostjo in prilagajanjem gradi vse življenje. Zaljubljenost je le čustvo, ki kmalu izgine. Če se ne pretvori v ljubezen, temeljno vrednost vsakega iskrenega odnosa, smo izgubljali čas. Ne pozabimo, da je ljubezen večna oziroma božanska.
Atma je čista volja je pravi jaz, “tihi opazovalec”, “najvišja iskra”, “božanska monada” ali duh. V sanskrtu je to “atma”– središče naše čiste volje, ki človeka povezuje z njegovim nebeškim izvorom. Atma je naš višji, resnični, božanski jaz, prek katerega smo eno z večnostjo. Je neopisljiv in neizrekljiv. Vzrok vsega, kar smo bili, kar smo in kar bomo. To smo mi sami, naše Sebstvo. “Tat tvamasi” – “to si ti”, pravijo na Vzhodu. Atma je nevidno srce, gibalo vsega, tisto, kar daje impulz čutenju, mislim in fizičnemu delovanju. Je božanska volja, ki nas žene v obstoj in ki obstoj sploh omogoča. Samo delovanje, ki temelji na volji, nas gradi, in prav zaradi svobodne volje je človek človek. Brez volje ni napredovanja, ker je osnovno gibalo življenja. Z voljo presegamo sebe in svoje omejitve. Naša vsakdanja volja je samo odraz vzvišene božanske volje našega duha. Volja v povezavi z ljubeznijo in inteligenco dela čudeže.
Čeprav v človeku obstaja vseh sedem omenjenih principov, niso vsi povsem in enako udejanjeni. Človek je prek dolgotrajne evolucije postopoma pridobil fizično telo, povezano z mineralnim kraljestvom, energijo, ki jo imajo tudi rastline, čustva, podobna tistim pri živalih, in racionalni mental, ki velja za značilnost človeka. Ostaja pa potreba po razvoju tudi tistih delov osebnosti (»čiste inteligence-modrosti«, »univerzalne ljubezni-duše« in »čiste volje-duha«), ki nosijo zavest o svojem lastnem obstoju oziroma na podlagi katerih je sposoben zavedati se samega sebe kot božjega bitja.
V društvu v okviru dejavnosti »Pesmi duš« organiziramo obisk delavnic in srečanj, kjer se seznanjamo z najrazličnejšimi tehnikami in veščinami za razvoj celovite osebnosti. Mednje sodijo tehnike obvladovanja in razumevanja energijskega sistema človeka (čaker, aure, energijskih ravni), tehnike sproščanja napetosti tako v fizičnem, kot tudi energijskem, psihičnem in mentalnem delu telesa, tehnike čiščenja podedovanih oziroma privzgojenih miselnih vzorcev, tehnike bioterapije in druge ezoterične tehnike. Več o naštetih tehnikah ter poglobljena znanja o njih lahko pridobite v okviru Ustvarjalne akademije – Pesem duše, ki jo vodita Urška Korun in Zoran Zavor.
https://www.pesem-duse.com/
https://www.pesem-duse.com/osebna-rast-delavnice